Pozdravljeni,

sem članica skupine “Vesele štajerke”. Danes bi rada v nekaj stavkih zapisala refleksijo o vsem, kar se dogaja v zvezi z izdelovanjem naše izobraževalne igre, z naslovom Otok Binari.

Ko so me dekleta povabila medse, da bi skupaj naredile, za nas velik projekt, sem bila zelo vesela.  Vedela sem, da so bile že od samega začetka zelo povezane in zelo delovne. Vedela sem tudi, da so vedno vsako delo vzele zelo resno ter da so vedno želele, da je na koncu delo tudi dobro opravljeno. Poleg vsega pa sem bila tudi malo zaskrbljena, saj nisem vedela, ali mi bo njihov način dela všeč, ali bomo lahko dobro sklepale kompromise, ali me bodo včasih tudi upoštevale, ali bom lahko izrazila sebe in podobno. Po vseh tednih, ko skupaj že pridno načrtujemo našo izobraževalno igro, pa lahko rečem, da so bili moji strahovi odveč. Že na začetku sem lahko občutila ta njihov ekipni duh in vedela sem, da bom lahko del tega. In sem. Jasno in odkrito smo se pogovorile o željah in idejah vsake. Kompromisi so bili prisotni na vsakem koraku in nismo želele sprejemati odločitev vsaka zase, pač pa smo imele zares občutek da pripadamo neki celoti, s katero se potem predstavimo “javnosti”; če smo celota, smo lahko močnejše in tega se zavedamo.

Sedaj smo vse že globoko v delu; vemo, kaj želimo in le vprašanje je še, kako določene stvari dokončno realizirati. S pomočjo profesorja in obeh asistentov se nam še tako težak problem zdi nato lažji in rešljiv. Ljudje včasih pravijo, da moramo čez velike prepreke, da je nato dosežen cilj še lepši!

Ne glede na to, da imamo različne poglede in da na določenih točkah delujemo povsem drugače, pa vseeno vse želimo skupini najboljše; dopolnjujemo se, kar pa je najpomembnejše. Menim, da se vse trudimo za to, da bi se vsaka članica v skupini počutila kar se da najboljše.
Želim si, da bi delo potekalo tako vse do konca. Vem, da bo potrebno še kar nekaj časa in truda, a verjamem, da se je vredno potruditi!

Lep pozdrav,
Ana Zgonc