Ali mi bo uspelo?
Na hitro stisnem CTRL+C in CTRL+V, da si pogledam smernice:
- Na kateri vaš prispevek pri projektnem delu ste najbolj ponosni?
- Katere so po vašem mnenju možne razširitve vaše didaktične igre (dizajn, zvok, programiranje, cilji, namen …)
- Kaj je največja pomanjkljivost vaše igre?
- Kratko zapišite refleksijo o dinamiki dela v skupini, težavah ali problemih, s katerimi ste se sami soočali.
- Ocenite število ur, ki ste jih individualno porabili za projektno delo (VIH + ZIPUG skupaj)
Med paničnim lovljenjem zadnjih milisekund, me le spreleti srh, ko pomislih, da sem tu nekje – na “formalnem zaključku” naše igre.
Verjetno sem odlašal, ker sem ves ta čas v ozadju premleval zapisane besede 2/3 skupine Sntntn, drugi razlog je bolj očiten in študenske narave – lenoba.
Tok pisanja naposled prekine Matejev citat o cilju in poti. Če se ozrem nazaj, vidim res jasno, da je zame največja nagrada, da smo s skupnimi močmi prilezli na vrh vzpetine in smo tu delovali kot ekipa. Ves čas je bilo najbolj pomembno, da na poti navkreber ni bil nihče preveč v ozadju, sicer bi se lahko izgubili. Naši začetki so bili kar zabavni, markacije smo videli na vsakem drevesu, težko smo začrtali prve korake – o čem bo govorila zgodba, kakšen bo zaplet in kako bi uresničili učne cilje. Tu je bil prisoten še komunikacijski šum, ker se ravno med elementarno matematiko najdejo najboljše ideje za igro (še vedno si vabljen med matematike, Mihael :D). A čas je pokazal le najboljše – tu gre zahvala Mateju, premogovniku Sntntn-a, ki je s svojimi prvimi zarisi igre in zagnanostjo aktiviral preostali del ekipe ter Mihaelu, ki je res izvrstno poskrbel za grafiko in preostali delež. Naposled smo začeli sodelovati, vsak je počel tisto, kar zna najbolje in upoštevali smo predloge drug drugega. Naša ekipa je sčasom postala izomorfna piramidi; Mihael je s svojo Groharjevo roko prinesel najboljše sestavine iz dna piramide, jaz sem preko Trello-ta nalagal surovine čarovniku Mateju, ki jih je v svojemu kotlu še implementiral v igro.
Moje delo je bilo skratka razdrobljeno – narisal sem dve sceni, predlagal in narisal pol ducata grafičnih popravkov, na čez sem imel dokumentacijo, zmontirala je bila uvodna špica,…a moj največji uspeh je zgodba in scenarij igre, ki mi ne bi v celoti uspel z Matejevo pomočjo.
V igri bi lahko zgodbo razširili na računalniška omrežja – kjer bi se povezovale piramide po celotnem svetu. Kaj bi piramide darovale in kje bi se nahajale, nismo še točno dorekli. V zgodbo bi vpeljali več karakterjev – v mislih smo imeli ženski avatar za glavnega junaka, lahko bi prikazali vrača domorodcev,… Ko smo že pri domorodcih, bi radi v igri tudi pokazali, kako domorodci komunicirajo s piramido.
eAdventure je bil dobro orodje za prvo igro, a se nam je čez nekaj tednov že kolcalo po platformi, v kateri bi lahko izkoristili več funkcij. Jaz osebno bi najraje naredil igro za tablice in pametne telefone, saj preprost vmesnik kar kriči po touchscreenu. V igri bi dopolnil scenarij in zgodbo do te mere, da igralcu ne bi bilo potrebno brati navodil v beležnici – vse mora izvedeti ob svojem trenutku, z dovolj jasnimi in nazornimi predstavitvami in potem bodo počasi že obmolkni Matejevi jagenčki z NE-ji :D.
Zadnje vrstice pišem že krepko za rokom – če bi vso delo, električne impulze, pregovarjanje, popravljanje, obiske učilnice 316, tedensko poročanje, razvijanje, igranje ter testiranje igre pretvoril v ure bi zelo težko dobil natančno tromestno številko. Zagotovo pa je nekje med 100 in 999. 😉
Večpredstavnost in hipertekst 2015 
Zadnji komentarji